[ Pobierz całość w formacie PDF ]
v bli`ini zasli{al glasove. Nekdo se je z druge strani hriba vzpenjal k
brunarici. ^ez trenutek se je prikazal Dreco, tik za njim pa sta pri{la
k ograji {e Crabbe in Goyle. Dreco jima je ravno nekaj razlagal.
"... bi zelo kmalu moral dobiti pismo od o~eta. Na zasli{anju jim
je povedal, kako hudo je z mojo roko; da sem jo imel povezano kar
tri mesece."
Crabbe in Goyle sta se zahihitala.
"Me prav zanima, kako tisti dlakavi kmet brani svojo po{ast. ,Pa
toko ljubka zverinica je, nobenemu ni~ no~e!' He, he, temu hipogrifu
res trda prede!"
Nenadoma je opazil Rona in zlobno se mu je nasmehnil.
"Kaj pa ti tukaj, Weasley?"
Ozrl se je k propadajo~i brunarici za Ronovim hrbtom.
"Verjetno bi z veseljem `ivel v njej, kajne, Weasley? Sanja{ o tem,
kje bi imel svojo spalnico? Menda pri vas doma vsi spite v eni sobi.
Je to res?"
Harry je zgrabil Rona za pla{~, da ne bi sko~il nad Dreca.
"Prepusti ga meni," mu je za{epetal na uho.
Prilo`nost je bila prelepa, da bi jo zamudil. Tiho se je splazil
Drecu in njegovima pribo~nikoma za hrbet, se sklonil in s poti zajel
za pest blata.
"Ravnokar smo se pogovarjali o tvojem prijatelju, Hagridu," ni
odnehal Dreco. "Posku{amo si predstavljati, kaj bo rekel komiteju za
odstranitev nevarnih `ivali. Misli{, da bo jokal, ko bodo njegovemu
hipogrifu odsekali..."
Pljask!
Kepa je Malfoya zadela v glavo s tako silo, da mu jo je vrglo na
prsi in blato mu je `e mezelo prek svetlih las za vrat.
"Kdo je to vrgel?!"
Ron se je moral prijeti za ograjo, da se ne bi zvrnil po tleh, tako
se je krohotal. Crabbe in Goyle sta se kot prikovana butasto ozirala
okoli sebe, Dreco pa si je blato posku{al odstraniti z las.
"Kdo?! Kdo je to vrgel?!" je besno ponavljal.
"Tukaj zgoraj o~itno res stra{i," je rekel Ron, kot bi se pogovarjali
o vremenu.
Crabbe in Goyle sta se prepla{eno zdrznila. S svojimi mogo~nimi
mi{icami si proti duhovom nista mogla pomagati. Dreco pa je besno
zijal okoli sebe. A videl ni nikogar.
Harry se je odtihotapil naprej po poti, vse do {e posebej gnusne
lu`e, prek katere je plavala smrdljiva zelenkasta mrena.
Pljask! Pljosk!
Tokrat je s prvo kepo zadel Crabbeja, z drugo pa Goyla. Slednji je
{e dolgo poskakoval na mestu in si packarijo posku{al spraviti s
svojih malih topogledih o~i.
"Od tam je priletelo!" je zavpil Dreco, si obrisal obraz in pokazal
pribli`no dva metra levo od Harryja.
Crabbe je nemudoma odracal, kamor je kazal Dreco, roke pa je
stegnil predse, da je bil videti ko kak{en zombi. Harry mu je sko~il
naproti in ga potrepljal po hrbtu in Crabbeja je to tako presenetilo,
da se je spotaknil ob samega sebe. Med padcem pa je napravil pravo
malo pirueto, saj se je `e obrnil, da bi videl, kdo ga je potrepljal.
Harryja je zvilo od smeha, Crabbe pa se je pobral in navalil na
Rona, ker je bil pa~ edini, ki ga je videl. A Harry je stegnil nogo, da
se je Crabbe opotekel. Pri tem je s svojim velikim ploskim stopalom
stopil na rob Harryjevega pla{~a. Harry je za~util, kako mu je pla{~
povleklo navzdol in v naslednjem trenutku mu je `e zdrsnil z glave.
Dreco je za del~ek sekunde z razprtimi o~mi zijal vanj.
"Aaaaa!" je zakri~al in pokazal na Harryjevo glavo. Nato pa je
stisnil rep med noge in se z vratolomno hitrostjo pognal po hribu
navzdol. Crabbe in Goyle sta oddirjala za njim.
Harry si je pla{~ hitro poveznil prek glave, toda bilo je prepozno.
"Be`i!" je vzkliknil Ron, napravil nekaj korakov in se nemo~no
zazrl proti mestu, kjer je nazadnje videl prijatelja. "Be`i! ^e Dreco
komu pove, da te je videl... Hitro steci nazaj v grad!"
"@e grem," je rekel Harry in odhitel proti Meryascoveeni.
Je Dreco verjel lastnim o~em? Bi kdo verjel Drecu? Nih~e ni vedel
za pla{~ nevidnosti - nih~e, razen Dumbledorja! Harryja je resno
zaskrbelo. ^e bi se razvedelo, kaj je videl Dreco, bi ravnatelj takoj
uganil, kaj se je zgodilo.
Hitro je zdrsnil v Medenega carja, pa po stopnicah v klet in skozi
zaklopna vrata. Pla{~ je nato slekel, si ga vtaknil pod pazduho in
stekel po predoru.
Dreco se bo na {olo vrnil pred njim. Kako dolgo bo trajalo,
preden bo na{el kak{nega profesorja? Harry je hudo sopel in v prsih
ga je zbadalo, a te~i je nehal {ele, ko je prispel do kamnitega
tobogana. Pla{~ je spravil nazaj v torbo in ga skril v mra~en kot ob
toboganu - ~e je Dreco komu povedal, kaj je videl ob Besne~i
brunarici, ga bo pla{~ nevidnosti takoj izdal. Nato se je povzpel po
zlizanih kamnih in zaradi potnih dlani mu je zoprno drselo. Kon~no
je bil dovolj visoko, da je lahko s palico potrkal po notranji strani
grbe. Ko se je odprla, je najprej pokukal na hodnik, potem pa hitro
splezal ven. Komaj pa se je grba zaprla in je stopil izza kipa, `e je
zasli{al korake.
Okoli vogala je pri{el Raws. Hitro je odkorakal do Harryja in ~rni
pla{~ je zlove{~e {u{tel za njim.
"Tako torej," je rekel.
Na obrazu se mu je poigraval zmagoslaven nasme{ek. Harry je
posku{al gledati ~imbolj nedol`no. [e preve~ se je zavedal, kako poten
je in kako blatne ima roke, ki jih je hitro potisnil v `ep.
"Kar za mano, Potter," je ukazal profesor.
Harry mu je sledil navzdol po stopnicah in si roke posku{al
obrisati v notranjo stran pla{~a, ne da bi Raws to opazil. Spustila sta
se vse do grajskih je~ in nato zavila v Rawsov kabinet.
Harry je bil v njem {ele drugi~, a tudi prej{nji~ je bil v resnih
te`avah. Raws se je od zadnjega Harryjevega obiska zalo`il z nekaj
novimi srhljivimi in sluzastimi bitji, ki so lebdela v velikih kozarcih
ko prenapihnjene vlo`ene kumarice. Kozarci so stali na policah za
njegovo mizo, se svetlikali v soju ognja in samo {e poudarjali groze~e
vzdu{je kabineta.
"Sedi," je rekel Raws.
Harry je sedel. Profesor pa ne.
"Ravnokar je bil pri meni mladi Malfoy in mi povedal nenavadno
zgodbo," je zapredel Raws.
Harry ni rekel ni~esar.
"Menda je bil pri Besne~i brunarici, ko je naletel na Weasleyja."
Harry {e vedno ni rekel ni~esar.
"Mladi Malfoy zatrjuje, da se je mirno pogovarjal z Weasleyjem, ko
mu je v tilnik priletela velikanska kepa blata. Kaj pravi{, kdo jo je vrgel?"
Harry ga je posku{al pogledati karseda za~udeno.
"Ne vem, profesor."
Rawsove o~i so zavrtale v Harryjeve. Ta se je po~util natanko tako
kot takrat, ko je pri Hagridovi uri zrl v hipogrifove o~i. Na vse
kriplje si je prizadeval, da ne bi zame`ikal.
"Kmalu zatem je Dreco zagledal nekaj silno nenavadnega. Se ti
vsaj pribli`no sanja, kaj se je pojavilo pred njim, Potter?"
"Ne," je odvrnil Harry, kot bi ga to neizmerno zanimalo.
"Tvoja glava, Potter."
Temu je sledila dolga ti{ina.
"Mogo~e bi bilo najbolje, da gre k madam Pomfrey," je kon~no
izjavil Harry. "^e ima tako hude privide..."
"Le kaj je tvoja glava po~ela v Meryascoveeni, Potter?" je vpra{al
Raws z mehkim glasom. "Vsekakor ji nismo dovolili, da gre lahko tja.
Pravzaprav v Meryascoveeno ne sme noben del tvojega telesa."
"To vem," je prikimal Harry in se trudil, da ga ne bi izdal ob~utek
krivde v glasu. "Dreco je pa~ imel privide..."
"Dreco je pa~ imel privide," je zani~ljivo ponovil Raws. Z rokami
se je naslonil na ro~aja Harryjevega stola in se sklonil tako nizko, da
[ Pobierz całość w formacie PDF ]